Jesen je že obiskala deželo, ko se je Stella zopet namenila obiskati svoje čarobno drevo. Upala je, da bo na njem vsaj še kak list, ki si ga bo pritisnila na prsi in tako kot prejšnjikrat navezala stik z magično močjo drevesa – drevesa modrosti.
Stopala je po polju in veter ji je valovil lase ter krilo, ko je naposled le uzrla drevo, prav tako krasno kot spomladi z listi barve turkizne. Stekla je hitreje in ga zadihana objela ter obstala nekaj minut, da se ji je srčni utrip umiril. Zajokala je. Ves ta čas je v sebi zadrževala čustva, ki jih ni upala spustiti navzven. Sedaj je začutila, da ji je dovoljeno, da je varna.
Počasi se je usedla na rastje pod drevesom in se naslonila na njegovo mogočno deblo. Pogledala je majhen turkizen list in privila si ga je na golo kožo svojih prsi. »Naj se začne«, si je mislila.
Tedaj jo je zopet, tako kot prvič, objel občutek silne ljubezni in sprejetosti. Spet je zajokala, a si hitro obrisala solze.
Drevo je nagnilo svoje veje in jo z nežnim glasom vprašalo: »Kaj jočeš Stella?«
Stella je zavzdihnila in mu povedala svoje skrbi: »Zadnje čase sem v razcepu … od kar sem spoznala svoj Dar, čutim, da mi je bila zaupana težja naloga, kot jo zmorem nositi.
Zavedam se, da moram biti drugim zgled, ne vem pa ali sem dovolj močna in pripravljena za to. Si to mesto zares zaslužim?
Kako naj bom drugim zgled in kako naj vodim ljudi, ko pa so v meni še občutki, ki niso prav nič plemenite narave? Še vedno čutim ljubosumje, jezo, žalost, skrb, sebičnost … vse to je še v meni. Kaj naj storim, da se tega osvobodim?«
Drevo je nežno zašelestelo s svojimi listi ter ji odvrnilo: »Ljuba Stella, kdor je resnično velik, pozna svoje šibkosti in se jih ne sramuje. Nasprotno, sprejme jih in jim ne prepisuje prevelike pomembnosti ali veljave, kot to delaš ti.
Sprejmi se v celoti. Tako boš spoznala svojo popolnost, prej je ne boš uzrla, kajti tvoje oči bodo videle le majhne temne lise na bleščeče beli obleki. Naj nekaj lis ne skazi obleke še posebej, če so nanjo le pritrjene in niso del nje. Lahko na svoja nekoristna čustva gledaš na ta način?«
Stella je zamajala z glavo in nadaljevala: »Drago drevo tega ne zmorem. Kaj si bodo mislili o meni ljudje, če jim priznam, da me je še vedno včasih strah, občutim negotovost, bolečino, žalost, trpljenje, zavist, sram?«
Drevo je potrpežljivo ljubeče nadaljevalo: »Stella, se ti ne zdi, da je bolj pomembno kaj si o sebi misliš ti? Če se sprejmeš v tem trenutku za popolno z vsemi pomanjkljivostmi, te bodo tudi drugi sprejeli tako. Občutili bodo, da so ob tebi lahko iskreni in se ne bodo pretvarjali ali imeli občutka krivde, češ da se morajo kazati v najboljši luči. Lahko bodo sproščeni in ti pokazali pravi obraz. To je veliko darilo.
Kdor te vseeno ne bo sprejel, te bo mogoče kasneje, saj vajini energiji še nista pripravljeni za sodelovanje iz katerega koli razloga. Tisti, ki vidijo tvojo luč te sprejemajo že sedaj in verjemi mi, da te ljubijo z vsem srcem, tako kot si.«
Končno se je Stella sprostila, a vseeno se ji je zdelo, da problem še ni rešen: »Drago drevo, skozi življenje sem bila vedno postavljena v situacije, kjer so me drugi presojali in me primerjali z idealom, najbrž pa so kazali le na tisto, kar je v meni – sama sebi sem najstrožji kritik. Nikoli nisem bila dovolj dobra, vedno sem morala biti boljša. Zato sem še vedno razočarana nad sabo, ko začutim, da se vame prikrade kakšna slaba misel. Menim, da kazi mojo podobo, tisto kar si želim biti.«
»Lepo si povedala, tisto kar si želiš biti. Ne tisto, kar si že in ti ne veš kdo zares si. Ti nisi tvoja čustva, telo in misli … to so le deli tebe, a ne tvoje bistvo. Tvoje bistvo je popolno, neuničljivo in sijoče bolj kot najbolj sijoče sonce. Kako si lahko želiš biti več od nečesa kar že si?«
Stella se nasmehne in ugovarja: »Govoriš, kot da je vse tako enostavno, a zame ni. Kaj naj naredim?«
»Sprejmi se … vse … vsako najmanjšo malenkost. Ne razburjaj se zaradi nekoristnih, »slabih« misli in čustev. Raje na vsakega od njih poglej z ljubeznijo, kot mama svojega otroka, ki se pomaže s čokolado. Ona ve, da ta madež ni zares pomemben. Zaradi madeža ni njena ljubezen do otroka nič manjša.
Poglej svoje tako imenovane napake in jim v mislih pošiljaj ljubezen. Predstavljaj si kako osamljeni so ti delčki tebe in kako jih je strah, saj nimajo prijateljev in si venomer želijo pozornosti. Nameni jim ljubezen, saj le ljubezen združuje.
Stella tvoj Dar je, da služiš ljudem. Če boš od sebe zahtevala popolnost, boš tudi od vseh drugih. Dopusti naj vsak hodi svojo pot, pomagaj jim odstirati oblake in videti sonce za njimi. Bodi iskrena in ljubeča, le tako boš lahko odpirala srca.«
Stella je nekaj časa molčala in še zadnjič potiho vprašala: »Ampak, me bodo imeli sprejeli kljub temu, da nisem vedno popolna?«
»Opusti svoje mišljenje o popolnosti. Ljudje te bodo sprejeli, če boš iskrena in ljubeča do sebe in drugih. To je dovolj.
Ljudje ne potrebujejo nekoga, ki ga nikoli ne bodo dosegli, saj jim bo dajal občutek majhnosti. Pa vendar potrebujejo zgled, predvsem pa potrebujejo nekoga, ki jim bo izkazoval ljubezen in bil njihova svetilka v temnih dneh.«
V Stello se je naselil mir … drevo ji je pustilo nekaj časa, da je sprejela njegove besede in ji nato reklo še poslednje besede:
»Ne moreš se približati ljudem, če ne nosiš enake kože kot oni.«
List je odletel s Stellinih prsi, prav tako njena skrb … zasmejala se je in bosa zaplesala pod drevesom. To je bil ples veselja in hvaležnosti … ples, ki je pozdravljal naravo, svet in ljubezen.
Like this:
2 bloggers like this post.
) sem prišla do ugotovitve … “ne morem sprejeti nepopolnosti pri drugih, če najprej ne sprejmem nepopolnosti pri sebi”.
